Jaeger ni isto kot Jaeger Le-Coultre?!

Zakaj hlastanje po zraku lahko prinese najbolj nenavadne produkte?

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja že sama po sebi izstopajo v dizajnu. Seveda ima vsako desetletje svoje značilnosti, a ena so veliko bolj izrazita in kričeča kot druga. 70ta so verjetno na vrhu piramide. Nenadni preskoki v načinu razmišljanja pa se niso kazali samo v dizajnu. V svetu ur je 70ta in zgodnja 80ta močno zaznamovala tako imenovana quartz kriza (kvarčna kriza?). Jahajoč digitalni val je Seiko poskrbel za eno izmed največjih inovacij v horologiji - baterijski mehanizem. Kar naenkrat so lahko urarske hiše s pomočjo elektronike proizvedle nepredstavljivo točne, neverjetno lahke in tanke ter komično cenovno dostopne ure. Rodila se je tehnično praktično popolna ura. Seiko je prednjačil, sledili pa so mu tudi ostali “Japonci” - Citizen, Casio itd. Ravnovesje med celinama se je počasi nagibalo na vzhod. 

To je bil prvi resen šok za švicarsko industrijo. Pred tem je že bil en velik preskok, ko so iz žepnih in stenskih ur prešli na ročne, a industrija je bila sedaj neprimerljivo večja, s tem pa seveda tudi vložki in profiti. Do takrat je ura veljala za nujno orodje v življenju praktično vsakogar in ni bilo alternative, ki bi čas merila na bolj točen in praktičen način, kot švicarska ročna ura. V najbolj temačnih dneh se pokaže, kdo si v resnici. Odzivi švicarjev so bili različni, predvsem pa v večini prepozni. Razdelimo jih lahko v par poglavitnih logik:

1. Nekateri so spremenili fokus in začeli z Japonci tekmovati v njihovi dirki (slaba ideja). Veliko firm je strateško zamenjalo svojo ciljno publiko. Začeli so proizvajati cenejše kvarčne ure, ki si jih lahko, namesto v izbranih butikih, kupil v supermarketu. Problem je v tem, ker imajo na vzhodu par desetletij prednosti, kar pomeni, da je precej neverjetno, da bi lahko kdorkoli tekmoval z njimi na tak način. Že stereotipno so Azijci znani po optimizaciji in produktivnosti, Evropa tu žal ne parira. 

2. Veliko manjših podjetij je po letih napora zaprlo svoja vrata. Kljub tragičnemu koncu (ali pa prav zato), so to ene izmed mojih najljubših vintage ur. Ure, katerih proizvajalci ne obstajajo več in jih širša javnost ne pozna. To pomeni, da so pogosto ostudno podcenjene. Hkrati pa jih skoraj vedno spremlja zanimiva zgodba, s katero lahko podučiš svoje neuke prijatelje, ki jih zanima, kaj imaš na roki. 

3. Bogati se bogatijo. V takem sistemu smo. Pa ne pravim, da niso zaŠvicali (hehe). Kot posledica quartz krize so tudi največje in najbolj puristične švicarske hiše proizvedle svojo prvo baterijsko uro. Rolex, Patek, Audemars Piguet … vsi so začeli migati. Razlika med njimi in prej omenjenimi firmami pa je, da so imeli velikani moč nad javno percepcijo celotne industrije. Po parih letih lutanja so ugotovili, da se z Japonci ne morejo primerjati po produktivnosti in točnosti ter zgodbo zapeljali drugače. Bolj kot kadarkoli prej, je bilo takrat pomembno, da ljudje razumejo, da je švicarska ura simbol nečesa. Simbol luksuza, prestiža, zgodovine, tradicije, okusa in navsezadnje debelih žepov. Tako so celotno celino odmaknili na drug tir in posledice se čuti še danes. Grand Seiko je resnično ena izmed najbolj finih in prestižnih ur sploh, a se s težavo otresajo teže drugega dela svojega imena. Čeprav bi moral biti Seiko sinonim za inovacijo, kvaliteto in neverjetno vrednost, je v primeru Grand Seika simbol poceni ur. Scena se spreminja in tudi širša slika počasi dojema čar GS, a to je samo en primer tega, kako učinkoviti so švicarski velikani v kuraciji javne podobe. 

Eden izmed teh “posrečenih spodrsljajev” je danes na mojem zapestju. Dokaz, da je tudi Jaeger Le-Coultre za trenutek hlastal po zraku, kljub svojemu nazivu “the watchmakers watch”. Izredno malo se ve o tem misterioznem Jaeger napisu, ki ga lahko vidite na številčnici. Jaeger in Le-Coultre sta bili nekoč ločeni zgodbi, dokler nista leta 1903 začeli s sodelovanjem. Na njihovi spletni strani piše, da sta uspela švicarsko tehniko združiti s francoskim stilom in po slabih 30ih letih sodelovanja, se je tudi formalno rodil JLC, kot ga poznamo danes. Moč je najti stare JLCje, ki imajo na številčnici samo napis Le-Coultre. Bolj pogosti so v Združenih državah, kjer je Le-Coultre brand obstajal kot del Wittnauer-Longines enitete v oglaševalske namene. Praktično pa so ure z Le-Coultre napisom enake tistim, na katerih piše Jaeger Le-Coultre. Ha, ampak na moji pa piše samo Jaeger. Kaj naj to pomeni? 

Vrnimo se na začetek 20. Stoletja. Jaeger in Le-Coultre sta imela polne roke dela, pa vseeno sta, vedoč, da se bliža vojna, želela razširiti svoj posel. Potrebovala sta še kakšen vir dohodka, ki ga vojna ne bi popolnoma ustavila, mogoče celo spodbudila. Pod imenom Jaeger sta začela s proizvodnjo raznih merilnih naprav za armaturne plošče (števci, ure in podobno) v letalih. Po koncu vojne je bila formula že izpiljena in z lahkoto sta se razširila na takrat zelo hitro rastoč avtomobilski trg. Ker so njuni instrumenti naglo pridobivali na prepoznavnosti, si jih lahko v poznih dvajsetih našel v praktično vsakem luksuznem avtomobilu. Sočasno je JLC ustvarjal ure in zalagal velik del avtomobilske industrije z instrumenti še naslednjih par desetletij. Z digitalizacijo pa so tovrstne naprave postajale vedno manj uporabne. 

Opozorilo: naslednji del zapisa bo prežet z utemeljenimi špekulacijami, saj JLC tega dela svoje zgodovine skorajda ne priznava. 

Nazaj na quartz krizo. Počutim se, kot da pišem scenarij za en zelo zapleten film. Torej, kaj imata quartz kriza in Jaeger skupnega? Kot sem na začetku omenil, so tekom krize tudi največji švicarski giganti proizvedli baterijsko uro ali dve. V tem obdobju lahko najdemo ene izmed najslabših izdelkov tudi najprestižnejših hiš - Omega, Breitling, IWC … praktično vsak je naredil cenejšo uro, da bi se lahko kosal z Japonci. JLC pa je k stvari pristopil malce drugače. Da ne bi blatili Jaeger Le-Coultre imena in svojega slovesa, so cenejše ure izdali pod drugim imenom. Le pravi detektiv je lahko ugotovil, da gre v resnici za isto podjetje. Analogne ure v avtomobilih so hitro postajale stvar preteklosti, tako da je bil celoten Jaeger brand prost. Pod tem imenom so izdali izredno nizko število ur. Na ebayu se kdaj pa kdaj pojavi kakšna. Njihova kvaliteta močno variira od modela do modela - ta, ki jo imam jaz, je po moji oceni ena izmed bolj kvalitetnih. Večina jih je kvarčnih z ETA kalibri, redke tudi mehanske. 

Na urah me najbolj zanimajo zgodbe. Zgodbe in dizajn. Ta Jaeger ima resnično eno izmed najbolj zanimivih do zdaj. Preden sem raziskoval JLCjevo zgodovino za ta zapis, nisem niti vedel o njihovi tesni vezi z avtomobilizmom. Prepričan sem, da nisem edini. Zanimivo, da po vseh teh letih niso izdali niti ene ure v poklon tako ključnemu delu svojih začetkov. Izgleda, kot da so te eksperimentalni Jaegerji najbližje. Ko hlastamo po zraku, bi za preživetje naredili marsikaj. Včasih so to nesmiselni manevri, ki jih narekuje panika, včasih pa se z leti dokažejo za tako edinstvene in sporočilne, da smo po tihem hvaležni za to isto paniko, v kateri so nastali.